Poliester (poliestrska vlakna), najbolj proizvedena sintetična vlakna na svetu, ima vizualno privlačno estetiko, ki neposredno vpliva na oblikovanje in kakovost oblačil na nižji stopnji, domačega tekstila in industrijskega tekstila. Z vidika industrije vizualne in taktilne lastnosti poliestrskih tkanin izhajajo tako iz njihove molekularne strukture in nanjo močno vplivajo postopek zaključka.
Slome sijaja in barv so med najpomembnejšimi značilnostmi videza poliestra. Zaradi redne razporeditve poliestrskih makromolekulskih verig in njihove visoke kristalnosti ima površina vlaken naravno mehak sijaj, še posebej, če je v tkanju na navadnih ali satenah, kar ustvarja živo, svileni - kot odsevni učinek. Ta velika odbojnost povzroči zelo nasičene barve po barvanju, pri čemer barvna hitrost na splošno presega naravna vlakna. Zaradi tega je še posebej primeren za zunanja delovna oblačila ali športna oblačila, kjer morajo živahne barve sčasoma ostati živahne. Z uporabo kationskih ali razpršenih barvil lahko poliester doseže različne zaključke, od mat do kovinskih, da zadovolji potrebe raznolikih tržnih segmentov.
Glede na površinsko morfologijo in teksturo lahko poliestrske tkanine dosežejo raznolik videz z debelino preje, gostoto tkanja in tehnik dodelave. Običajne poliestrske tkanine imajo gladko, hrustljavo površino. Vendar pa po alkaliju - redukcijske obdelave (na primer svilene - kot zdravljenje) mikro - zatemnjene strukture tvorijo na površini vlaken, kar daje tkanini občutljiv, breskev - občutek kože. Line -, kot so in volna - podobni učinki, ki so v zadnjih letih postali priljubljeni, se dosežejo z uporabo diferencialno skrčenih mešanih preje ali zraka - teksturne procese, ki ustvarjajo nepravilne, tri {{10} dimenzijske teksti na površini. To ohranja poliestrovo odpornost na gube, hkrati pa posnema teksturo naravnih vlaken.
Dimenzijska stabilnost in zadrževanje oblik sta ključni prednosti v industrijskih aplikacijah. Poliestrske tkanine med pranjem ali nošenjem ohranjajo praktično sprememb oblike, stopnja obnovitve gub pa presega 90%. Ta lastnost je prevladujoča sila v aplikacijah, kjer je ključnega pomena hrustljav videz, kot so majice in uniforme. Omeniti velja, da imajo lahko ne gofilne poliestrske tkanine močan občutek. Vendar lahko hidrofilni končni obdelavi ali mehčanje silikonov znatno izboljšajo njihov površinski občutek, uravnoteženje funkcionalnosti in mode.
Trendi v industriji kažejo, da se zasnova poliestrskih tkanin premika k vizualizaciji funkcionalnosti. S tehnološkimi inovacijami, kot so mikrokapsula tiskanje in lasersko jedkanje, se tkanine prenašajo z dodano vrednostjo, kot so biomimetične teksture in temperature - občutljivi učinki, hkrati pa ohranjajo osnovne zmogljivosti. Te značilnosti skupaj določajo status industrije poliestra kot "najbolj plastični tekstilni substrat".
